Z asignacijo ena oseba (nakazovalec) naroči drugi osebi (nakazanec), naj na njen račun nekaj izpolni (nekaj da, stori) tretji osebi (prejemnik nakazila), to tretjo osebo pa pooblasti, da sprejme to izpolnitev.
Klasičen primer asignacije nastopi v razmerju upnik, dolžnik in dolžnikov dolžnik, ko dolžnik, namesto da bi plačal svoj dolg upniku, naroči svojemu dolžniku (dolžnikov dolžnik), naj dolg, ki ga ima do njega, plača neposredno upniku, upnika pa pooblasti, da sprejme plačilo od dolžnikovega dolžnika.