Bistvena razlika med pogodbo za določen in pogodbo za nedoločen čas je v tem, da je pri pogodbi o zaposlitvi za določen čas njen čas trajanja znan oziroma določen ali vsaj določljiv.
Določen je v primeru, ko je v njej zapisan datum prenehanja, določljiv pa takrat, ko se ob sklenitvi sicer ne ve točno, kdaj bo nastopil pogoj, ki ga stranki določita kot tisti, zaradi katerega bo pogodba prenehala veljati, ga je pa možno določiti: npr. do vrnitve odsotnega delavca. Ko ta pogoj nastopi (ne glede na to, kdaj to datumsko dejansko je), pogodba o zaposlitvi preneha veljati.
Pogodba preneha veljati v skladu s to določbo, in za njeno prenehanje strankama ni treba nič posebnega ukreniti: ni je treba odpovedati, ni treba izdati obvestila ali odločbe o prenehanju. Pogodba preneha veljati brez odpovednega roka. V praksi delavci v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi za določen čas od delodajalca pogosto pričakujejo nek akt, s katerim bo »potrdil« ali jih obvestil, da z določenim datumom njihova pogodba preneha, ampak kot je opisano zgoraj, delodajalcu tega ni treba storiti.
Popolnoma pasiven pa vendarle ne sem biti: če namreč nastopi datum oziroma pogoj, ki je določen za njeno prenehanje, delavec pa z delom nadaljuje še po tem času, se šteje, da je sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas.
Delodajalec ne sme skleniti ene ali več zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas za isto delo, katerih neprekinjen čas trajanja bi bil daljši kot dve leti, razen v primerih, ki jih določa zakon. Pri tem pa je treba paziti na to, da se za prekinitev neprekinjenega dveletnega obdobja ne šteje trimesečna ali krajša prekinitev.