Obdavčitev nevrnjenih posojil družbeniku

V sodbi X Ips 272/2014 je Vrhovno sodišče obravnavalo in določilo, da se vsa nevrnjena posojila, dana družbeniku, kot tudi neizplačane obresti od teh posojil, obdavčena kot prikrito izplačilo dobička oziroma kot dohodek iz kapitala.

V obravnavanem primeru je šlo za družbo, katera je imela enega družbenika, kateremu je v času poslovanja družba odobrila in izplačala posojila. Družba je bila naknadno izbrisana po skrajšanem postopku. Do samega izbrisa družbe pa posojila niso bila nikoli vrnjena, prav tako pa tudi niso bile obračunane ali vrnjene obresti od danih posojil.

Dejanje prostovoljnega izbrisa, ki ga je v imenu družbe začel sam družbenik, je imelo za posledico prenehanje pravne osebe kot upnice oziroma njeno zlitje z revidentom ( družbenikom ) kot edinim družbenikom in hkrati dolžnikom. Ker v takem primeru osebe, ki bi zahtevala vračilo posojila ni, pomeni, da se je družba z izbrisom odpovedala terjatvi oziroma da je dolg odpustila. Odpust dolga pa se šteje za prikrito izplačilo dobička, medtem ko ne obračunane obresti predstavljajo dohodek iz kapitala.

Zaradi tega je bil zavezancu dejansko izplačan dohodek, od katerega bi morala družba kot plačnica davka obračunati davčni odtegljaj, vendar pa te svoje obveznosti ni izpolnila ( zavezanec kot pravni naslednik družbe, izbrisane po skrajšanem postopku, v skladu s 425 členom ZGD-1 odgovarja za morebitne neporavnane obveznosti izbrisane družbe ).

Zavezancu se je celotni dohodek obdavčil po stopnji 25 % in ker se dohodek šteje kot dokončni davek, se ne všteva v letno napoved dohodnine.

Sodba glede popravka ddv-ja v primeru nezasedenosti nepremičnine

V zadevi sodbe C 672/16 je davčni organ zahteval od družbe, da popravi odbitek ddv od nepremičnine, ki sta več kot dve leti ostali nezasedeni. Pa je bil zahtevek upravičen?

ZDDV-1 v 63 členu določa obseg pravice do odbitka ddv. Družba ima pravico do odbitka ddv, ki ga je dolžna plačati ali ga je plačala pri nabavah blaga oziroma storitev, če je to blago oziroma storitev uporabila oziroma jih bo uporabila za namene svojih obdavčenih transakcij. 63 a člen pa določa, da ima družba pravico do odbitka ddv za zadevno nepremičnino v kolikor jo bo uporabljala za opravljanje svoje dejavnosti.

Za pravico do odbitka ddv se načeloma šteje, da ostaja pridobljena, tudi če družba kasneje to blago ali storitev ni uporabil za obdavčljivo dejavnost zaradi okoliščin, ki niso odvisne od njegove volje. Zato po mnenju Sodišča, davčni organ ne more družbi naknadno vzeti pravico do odbitka ddv samo zato, ker nekateri dogodki niso nastali, razen v primeru goljufije ali zlorabe.

Zatorej, v kolikor družba dokaže, da je sprejela vse potrebne ukrepe, da je nepremičnino vseskozi nameravala uporabljati za obdavčljive namene, ji ni potrebno popravljati odbitnega ddv-ja.

V kolikor pa se v prihodnosti spremenijo dejavniki, na podlagi katerih je imela družba pravico do odbitka ddv, mora družba po 68 členu ZDDV-1 odbitek ustrezno popraviti. ZDDV-1 v 69 členu določa posebno pravilo o popravkih odbitka ddv pri osnovnih sredstvih, in sicer se v skladu s 1 odstavku navedenega člena popravek odbitka ddv razporedi na obdobje 20 let.