Novosti glede najemov, smo že obravnavali tukaj. Tokrat pa se posvetimo nekaterim novostim, ki se nanašajo na DDV.

KUPONI

Po novem bomo razlikovali med enonamenskimi in večnamenskimi kuponi. Enonamenski kupon je tisti kupon, za katerega je ob izdaji znan kraj dobave blaga ( država ) in stopnja DDV, ki ga je potrebno plačati za navedeno blago ali storitev. DDV bo potrebno obračunati že ob prodaji oz. prenosu kupona. Ko pa se blago ali storitev izroči , pa to ni predmet DDV, saj je bil DDV obračunan že ob prodaji kupona.

Večnamenski kupon je definiran kot vsak kupon, ki ni enonamenski kupon. Prenos večnamenskega kupona ni predmet DDV, saj se ob dobavi kupona ne ve, za katero blago ali storitev se bo vnovčil. Ko pa se storitev oz blago izroči, pa se šteje kot dobava blaga ali storitve, od katere je treba obračunati DDV.

IZJAVA PO 45 ČLENU ZDDV-1

Najemodajalec in najemnik nepremičnine oz. prodajalec in kupec nepremičnine se lahko dogovorita, da bo transakcija najema oz. prodaje, ki bi morala biti oproščena DDV, obdavčena z DDV. ZDDV-1 v 45. členu določa, da je treba v primeru takšnega dogovora predložiti izjavo pred opravljeno dobavo.

Sedaj pa se te izjave oz pošiljanje Fursu, ukinjajo. Davčni zavezanci bodo dolžni le na zahtevo davčnega organa dokazati obstoj takega dogovora o obdavčitvi transakcije ( se pravi dostaviti izjavo šele na zahtevo Fursa ). To bo seveda najlaže tako, da bo sama izjava že vključena v najemno pogodbo oz pogodbe o prodaji nepremičnin.

Omenjeno velja za vse transakcije po 01.12.2018.

NAPOVEDI ZA IZRAČUN ODBITNEGA DELEŽA DDV

Do sedaj je bilo tako, da je davčni zavezanec, ki opravlja oproščene in obdavčene dobave, moral začasni odbitni delež ob začetku opravljanja obeh dejavnosti napovedati FURS-u. Po novem napoved oz. priglasitev uporabe več odbitnih deležev ni več potrebna.

DIGITALNE STORITVE

Pojem digitalne storitve vključuje elektronske storitve, telekomunikacijske storitve in storitve radijskega in televizijskega oddajanja.

Medtem, ko za obdavčitev opravljene storitve davčnemu zavezancu, ni sprememb, pa prihaja do sprememb v kolikor so storitve opravljene osebi, ki ni davčni zavezanec.

Po novem bo kraj obdavčitve, v kolikor bo storitev opravljena osebi, ki ni davčni zavezanec, v državi izvajalca storitve, če vrednost teh dobav v tekočem in preteklem letu ne preseže 10.000 eur in v državi kupca, ko je vrednost teh storitev nad 10.000 eur.

Tem davčnim zavezancem se ne bo treba več registrirati v sistemu miniVem oz. se registrirati za DDV v vsaki posamezni državi EU, iz katere so njegove stranke, ampak bodo pri obdavčitvi storitev upoštevali splošno pravilo iz drugega odstavka 25. člena ZDDV-1. To pomeni, da bodo tem davčnim bodo vedno obračunali slovenski DDV, seveda dokler ne presežejo omenjeni prag.

V znesek 10.000 je vključena vrednost storitev, ki jih zavezanec opravi v posameznem koledarskem letu ( tekočem ali preteklem ) nezavezancem iz drugih držav članic EU. V ta prag ni vključena oproščena dobava ali dobava slovenskim kupcem.

Obstaja možnost plačevanja DDV v državah članicah, od koder so kupci storitev, ne glede na prag, Ta prostovoljna izbiro je potrebno priglasiti in jo nato uporabljati v letu priglasitve in še v dveh naslednjih koledarskih letih ( zaradi morebitnega nižjega ddv-ja v drugih članicah ).

Nova pa je obveznost poročanja o digitalnih storitev do 31.01 tekočega leta za preteklo koledarsko leto.

Novost je tudi pri izdaji računov. In sicer bo za slovenske izvajalce teh storitev veljalo, da upoštevajo pri izdaji računov slovensko zakonodajo ( 81 do 84 a člen ZDDV-1 ) in jim tako ne bo več potrebno izdajati računov po pravilih države, od koder je kupec.